Bolezni se na različne načine prepletajo z življenjem. Glede na vzroke in pojavnost imajo različno socialno sprejemljivost, ki se prenaša tudi na bolnike. Tiste s slabšo socialno sprejemljivostjo – med njimi inkontinenca – ljudje pogosto prikrivajo, spremlja jih občutek sramu, manjvrednosti in stigme, kar prizadete zadržuje pri iskanju pomoči ter zmanjšuje uspešnost zdravljenja. Čeprav gre za pogost pojav, zlasti v starosti in po določenih boleznih, inkontinenco pogosto napačno razumemo kot neizogiben del staranja ali kot osebno šibkost.
V resnici pa je inkontinenca zdravstvena težava, ki jo je mogoče lajšati ali odpraviti, če je pravočasno prepoznana in ustrezno obravnavana. V Sloveniji prizadene velik delež starejših oseb, pa tudi mlajše – po porodu, po operacijah, pri kroničnih boleznih in pri moških po zdravljenju raka prostate. Kljub temu ostaja o njej malo javnih razprav, saj se o težavah z zadrževanjem urina ali blata neradi pogovarjamo, bodisi v družini, bodisi z zdravstvenim osebjem.
Z ozaveščanjem in odprtim govorom o inkontinenci bi lahko bistveno izboljšali kakovost življenja mnogih ljudi. Pomemben premik v dojemanju bolezni se zgodi, ko prizadeti razumejo, da niso sami, da gre za obvladljivo zdravstveno težavo in da rešitve obstajajo – od vaj za mišice medeničnega dna, vedenjskih ukrepov, pripomočkov in sodobnih medicinskih postopkov, do psihosocialne podpore.
Odnos družbe do inkontinence razkriva našo zrelost, zdravstveno pismenost in empatijo. Prebivalci jo pogosto sprejemamo z zadrego, kar vodi v prikrivanje težav, socialno umikanje in občutek osamljenosti. Mnogi prizadeti živijo izolirano, redkeje sodelujejo v skupnostnih dejavnostih, čeprav bi jim ravno vključevanje v okolje pomagalo ohranjati dostojanstvo in samopodobo.
Inkontinenca vpliva na identiteto posameznika, saj prizadene tisto, kar je intimno in zasebno. Vendar človek ni le bolezen – ima zgodbo, značaj, dostojanstvo in pravico do spoštovanja. Zato je pomembno, da v obravnavi inkontinence spoštujemo človekovo avtonomijo, osebno dostojanstvo in pravico do zasebnosti. Etični kriteriji v zdravstvu izpostavljajo najboljši interes bolnika, razumevajočo komunikacijo in spoštovanje – vse to oblikuje naš odnos do bolnikov z inkontinenco.
V lokalnih skupnostih imajo pomembno vlogo pri destigmatizaciji bolezni zdravstveni domovi, društva bolnikov, občine, cerkev in prostovoljske organizacije. Tako kot pri demenci bi tudi tu potrebovali inkontinenci prijazna okolja, v katerih bi ljudje brez zadrege spregovorili o težavah, dobili strokovne informacije, praktične napotke in podporo.
Skrb za bolnike z inkontinenco ni le zdravstvena naloga, temveč tudi socialna odgovornost. Mnogi si sami kupujejo higienske pripomočke, prilagajajo vsakodnevne aktivnosti in se izogibajo družbi. Zato je treba okrepiti dostopnost pripomočkov, svetovanja in rehabilitacijskih programov, ter priznati, da inkontinenca ni osebna sramota, temveč izziv, s katerim se lahko spopademo s pomočjo znanja, strokovne podpore in človeške topline.
Odnos do inkontinence in bolnikov, ki z njo živijo, je etični, socialni in kulturni preizkus vsake družbe in vsakega izmed nas. Je priložnost, da pokažemo razumevanje, zmanjšamo stigmo ter okrepimo solidarnost in dostojanstvo vseh, ki se s to težavo vsakodnevno soočajo.
Dr. Božidar Voljč, dr. med.
Inštitut Emonicum