dr. Božidar Voljč, dr.med.
Čeprav inkontinenca kot zdravstvena in socialna nadloga prizadeva največ ljudi in se njena razširjenost z daljšim življenjem še povečuje, njene družbene stigme ni mogoče zmanjšati. Nadzor nad izločanjem vode in blata je osnovni pogoj socialne sprejemljivosti za vsakogar med nami. Slabo sprejemamo obleko mokro od urina, ni mogoče smrdeti po urinu ali blatu, tudi spuščanje vetrov ni nikomur v čast. Pomemben socialni preskok doživi vsak otrok, ko prosi za kahlico in ko se zjutraj zbudi suh. Če v otroškem obdobju uhajata voda ali blato, je vsak že v otroški družbi predmet neusmiljene kritike in posmehovanja, ki za vedno zaznamuje njegovo življenje.
Inkontinenca je zelo osebna stvar, ki je z značajem vsakega posameznika povezana tudi z osebno stigmo. Prizadeti o njej neradi ali sploh ne govorijo in jo neredko skrivajo tudi pred najbližjimi. Ima več oblik, lažja je, če ob kihanju, kašljanju, smehu ali dvigovanju težjih bremen, uide nekaj urina, težka pa, kadar potreba po uriniranju nastopi nenadno in tako silovito, da vode ni mogoče zadržati ali če odteka brez nadzora. Več težav ko povzroča, bolj negativno vpliva na samopodobo in samospoštovanje prizadetih. V najhujših primerih uhajanja urina je lahko vzrok socialnega izogibanja in odmaknjenosti. V primerjavi z urinsko je inkontinenca blata v vsakem oziru veliko hujša osebna in socialna nadloga, vendar je redkejša in se o njej veliko manj govori in piše. Tudi ta prispevek je namenjen le življenju z urinsko inkontinenco.
O oblikah in vzrokih uhajanja urina se vsakdo lahko pouči na internetu ali pa se udeleži predavanj, kjer o njih govorijo ustrezni strokovnjaki (Uroš-Emonicum). Prisotna je v vseh starostnih obdobjih, vendar jo je s starostjo vse več. V srednji življenjski dobi jo je več med ženskami kot med moškimi. Ženske, ki so večkrat rodile, imajo z nadzorom nad uhajanjem urina več težav, v primerjavi z moškimi svoje prispevajo tudi anatomske razlike. Ko se moškim z leti poveča prostata, se s tanjšim curkom in pogostejšo potrebo po uriniranju lahko pojavi tudi inkontinenca, ki je pogosta tudi po odstranitvi povečane prostate. Več inkontinence je med bolniki s sladkorno boleznijo in pri debelosti. V visoki starosti, ki danes ni redka, pa inkontinenca v enaki meri prizadeva oba spola.
Težave z uhajanjem urina niso prav nič nenavadnega. A za vsakega, ki jih ima, je najbolj pomembno, da ga čim manj ovirajo v poklicnem in socialnem življenju. Tudi za inkontinenco – tako kot za vse druge bolezni – velja, da so z njo povezane težave, ne glede na njeno obliko in količino uhajajočega urina, v prvi vrsti odvisne od vsakega posameznika, načina njegovega življenja in osebnega odnosa, ki ga do težav s kontinenco ima. Čeprav o uhajanju urina prizadeti tudi z zdravniki neradi govorijo, je vendarle potrebno, da se ob kakršnemkoli uhajanju vode o tem vsak pogovori z zdravnikom. Ta bo odredil ustrezne preiskave o vzrokih uhajanja, ugotovil, ali je mogoče nanje vplivati z vajami ali zdravili, jih z operativnimi posegi zmanjšati ali odpraviti, ali pa bo predpisal pripomočke, s katerimi je kljub inkontinenci možno normalno živeti. Enako pomemben nasvet je, naj bodo o težavah s kontinenco seznanjeni tudi najbližji. Kot pri vseh zdravstvenih težavah, je njihovo razumevanje in podpora prizadetim v pomoč pri njihovih vsakodnevnih odzivih nanjo. Prizadeti pa naj se kolikor mogoče potrudijo, da bo njihova inkontinenca kar najmanj vplivala na vsakdanje življenje z najbližjimi. Še tako dobra pomoč pa ne spremeni dejstva, da je z uhajanjem urina soočen vsak sam, urin uhaja njemu in ne drugim. Zato je pomembno, s kakšnim osebnim odnosom sprejema z njim povezane težave; je to izziv ob katerem lahko krepi svojo voljo, ali pa se ob urgentnih epizodah umika iz socialnega življenja? Za vse prizadete zato velja načelo, da naj inkontinenca ne diktira ne poklicnega, ne socialnega načina življenja! Sprejeti jo je potrebno kot del naših življenj in se nanjo navaditi kot na celo vrsto drugih stvari.
Potreba na vodo običajno nastopi, ko se v sečnem mehurju nabere določena količina urina. V naših telesih je največ vode, pogoj naših življenj je nenehno vnašanje in izločanje tekočin. Izločamo jih z urinom, znojenjem in dihanjem. Količino vode v telesu z oblikovanjem urina določajo ledvice, ki nadzorujejo sestavo krvi, krvni tlak in še marsikaj drugega. Običajno gremo v enem dnevu 7 do 8 krat na vodo, vmes pa potrebo nadzorujemo, kar je stvar volje, vzgoje in kulture. Ob povečanem številu uriniranj – kar je lahko tudi razvada – ali nehotenem odtekanju, je red porušen. Količina urina, ki ga ledvice v običajnih pogojih v določenem času izločijo, pa ostaja več ali manj enaka, kar pomeni, da potreba po uriniranju iz različnih razlogov nastopi ob manjši količini urina kot je običajno ali pa odteka iz drugih razlogov. Pri lažjih oblikah inkontinence, ki jih je največ, pa je red z vajami za mišice medeničnega dna (Uroš-Keglove vaje) in z voljo možno okrepiti. V domačem okolju uriniramo pogosteje kot izven doma, kar pomeni, da to lahko dosežemo tudi doma. Poskusiti velja, da gremo na vodo v rednih časovnih razmakih, vmes pa potrebo nadziramo z opravili, ki pozornost usmerijo na druge stvari. Vrhovni nadzor nad vsemi organi in telesom, tudi nad sečnim mehurjem, imajo možgani, zato potrebo lahko tudi zadržujemo. Če nas šum tekoče vode sili na vodo in se mu z voljo uspešno upremo, smo na dobri poti. Vsako izboljšanje okrepi potrebno samozavest, osebno dostojanstvo in občutek neodvisnosti.
Vseh oblik inkontinence pa ni mogoče umiriti ali odpraviti z vajami in voljo. V takih primerih predstavljajo rešitev plenice, predloge in posebno spodnje perilo. Proizvajajo jih različni proizvajalci, ki imajo predstavništva tudi v Sloveniji. Na njihovih spletnih straneh so tako moškim kot ženskam namenjeni proizvodi prikazani v njihovih oblikah in namenih. Značilno zanje je, da vpijajo izločeni urin, omogočajo suho kožo in preprečujejo vonj po urinu. Daljši stik kože z urinom povzroča, da se koža vname, kar odpira možnost gnojnih infekcij v občutljivem predelu mokril in spolovil. Ob vsem kar je danes v pomoč pri inkontinenci na voljo, je vneta koža nepotrebna komplikacija, znak neustreznega odnosa tako do inkontinence kot do telesne higiene in samega sebe. Če jih uporabljamo, vzemimo s seboj predloge, kadar gremo od doma po opravkih, na delo ali na pot. Dobro je vedeti, kje so dostopne sanitarije, v katerih se lahko olajšamo in če to potrebno, predloge zamenjamo. Predloge nas rešijo skrbi pred uhajanjem urina izven doma, omogočajo socialno sproščenost in varujejo pred socialno izolacijo.
Pri obravnavi inkontinence v vsakdanjem življenju je potrebno omeniti tudi vplive hrane in pijače nanjo. Strokovnjaki svetujejo previdnost z alkoholom, šumečimi in sladkimi pijačami, s pekočimi začimbami in sladko ter kislo hrano. Za redno odvajanje blata priporočajo dovolj zelenjave. Zaprtje (obstipacija) oziroma z blatom napolnjena danka, draži živčevje mehurja k izločanju urina.
V zaključku poudarimo, da je veliko načinov, ki vsem, ki jim življenje tako ali drugače kroji inkontinenca, omogočajo, da ostanejo socialno aktivni v svojih okoljih. Vsak naj si izbere tisto kombinacijo ukrepov, ki je zanj najbolj uspešna. Pri vseh kroničnih boleznih velja, da vsak, ki jih ima, postane zanje strokovnjak v vsakodnevnem življenju. Nobenega razloga ni, da bi bilo ob vajah za medenično dno, volji, zdravilih, zdravstvenih intervencijah in pripomočkih z inkontinenco kaj drugače.